"Kaj naj ti povem ob obletnici te groze?"

"Kaj naj ti povem ob obletnici te groze? Vojna je kot kovanec, ki ima dve strani. Tista grozna stran je prinesla veliko strahu, izgub, tveganj. Druga stran nas je prisila, da smo kot ljudje pokazali, kakšni smo v svojem bistvu. Maske so padle in lahko rečem, da je Harkov danes bolj človeški in občutljiv za stiske ljudi. Vsi iščejo priložnost za pomoč, če ne s čajem in nudenjem elektrike, vsaj s toplo besedo, nasvetom!"

Tako mi je odpisala Galina, samostojna podjetnica, ki za podjetja in nevladne organizacije nudi tečaje socialnih veščin. Galina Ostroverhova je moja znanka. Ne morem reči, da je moja prijateljica, čeprav sva se takoj ujeli, ko sva se pred letom in pol prvič srečali v Harkovu in skupaj preživeli dva dni. V nekaj minutah se je odzvala na sporočilo ene od "Facebook prijateljic", češ da dva novinarja iščeta prevajalca. Galina ni želela plačila za opravljeno delo. "To je moj prispevek k temu, da svet izve, kaj se dogaja pri nas."

10 stopinj v stanovanju

Galina se tudi vedno zahvali, da me še zanima, kako živijo v vojni. Ko sem jo pred dobrim mesecem, v hudem mrazu, ki je zajel Ukrajino, povprašala, kako je, je bil njen odgovor: "Dobro smo. V stanovanju je 12 stopinj Celzija, a na srečo imamo vsaj elektriko!"

Danes ni več tako. Galina pravi, da so redukcije elektrike vsakodnevne, najhuje je tistim, ki nimajo ogrevanja. V njenem stanovanju je temperatura padla na 10 stopinj Celzija. "Neprijetno je, a znosno. Pomagajo odeje, topli športni kombinezoni in volnene nogavice, ki jih je spletla moja mama. Ljudje so zelo izvirni pri tem, kako se vsaj malo ogreti; znanka je uporabila glinene cvetlične lončke, pod katere je postavila sveče," pripoveduje Galina. Profesorji so se odpravili v bolnišnice, da so od tam lahko s pomočjo generatorjev na daljavo predavali študentom.

Ločena od sina

Tudi njen sin je v času, kar se nisva osebno videli, postal študent. "Vpisal bi se lahko na katerokoli univerzo v Ukrajini. Šla sva celo na informativne dneve v Kijev, a se je odločil za harkovsko nacionalno univerzo V. N. Karazin." Od začetka vojne leta 2022 sin živi pri babici na podeželju, ker je tam varneje. Z možem, ki dela v dejavnosti, nujni za delovanje države, in zato ni bil vpoklican v vojsko, ga vidita le občasno.

Ko beseda nanese na ženske v vojni, Galina pravi, da so te novo gorivo. "Življenja žensk so se najbolj radikalno spremenila; poleg tega, da so bile številne prisiljene poprijeti za povsem nova dela, se preseliti, so ob odsotnosti mož, ki so vključeni v vojsko, prevzele odgovornost za preživetje družine, skupnosti, vstopajo v vojsko in policijo."

Dostojanstveno

Tako moja harkovska znanka, ki pravi, da jih je vojna okrepila. "Seveda smo utrujeni, a smo obenem močnejši kot posamezniki in kot skupnost. Močnejši, kot bi si kdaj koli mislila, da bomo. Na ulicah mojega mesta se sprehajajo urejene, lepo oblečene ženske, vesela mladina in stari ljudje, ki so dostojanstveno preživeli ta štiri leta."